Naš sluh iz otopelosti predrami le tišina, saj postanemo pozorni na zvoke, ki se iz nje oglašajo.
To se zgodi ponoči in tihi zvoki se v temi slišijo mogočni, navadni zvoki pa postanejo strašljivi.
V predstavi deklica Tonka ponoči zvokov ne prepozna, zato išče tolažbo pri mami in očetu. Poskušata ji dopovedati, da sliši čisto običajne zvoke, ki so ji podnevi znani. Svetujeta ji, da si pri vsakem zvoku mora le predstavljati, kako je nastal, pa je ne bo več strah.
Naenkrat pa... njena soba je polna nenavadnih zvočnih bitij, Ponočnjakov. Tonka ustvari svoje zvočno okolje ter iz prestrašenega otroka postane ustvarjalna in samosvoja deklica.
Predstava se je zaključila s predstavitvijo nastopajočih glasbil ter obenem načela razmišljanje o otrokovih strahovih, ki jih prineseta mrak in noč.